Zobni vložek je po meri-izdelana posredna restavracija, namenjena popravljanju zob z zmerno gnilobo, zlomljenimi konicami ali velikimi obstoječimi plombami (prevelikimi za neposredne kompozitne/smolne zalivke), pri čemer ohranja zdravo strukturo zoba. Za razliko od onlejev (ki pokrivajo eno ali več konic) se vložki prilegajo mezialnim, distalnim in okluzalnim jamicam in razpokam zoba-, ki so omejene na notranja območja zobne "pulpne komore-prosta".
Običajni materiali vključujejoporcelan, litijev disilikat, keramika, inzlate zlitine. Porcelanski/keramični vložki nudijo odlično estetiko (ujemajo se z naravno barvo zob) in biokompatibilnost, zaradi česar so idealni za vidne sprednje/zadnje zobe. Zlate zlitine, čeprav manj estetske, zagotavljajo vrhunsko vzdržljivost, odpornost proti obrabi in dolgo življenjsko dobo (pogosto 10–15 let).
Postopek izdelave vključuje dva glavna obiska: najprej zobozdravnik odstrani karies/poškodovano tkivo, očisti preparat, vzame digitalni/fizični odtis in namesti začasno restavracijo za zaščito zoba. Odtis se pošlje v zobotehnični laboratorij, kjer vložek rezkajo ali ulijejo na natančne dimenzije. Ob drugem obisku zobozdravnik preveri prileganje, prilagodi okluzijo, jedka površino zoba (za bonding) in cementira inlay z biokompatibilnim lepilom.
Ključne prednosti vključujejo boljšo strukturno celovitost kot neposredne zalivke (odporen na zlom pri žvečilnih silah), zmanjšano tveganje sekundarne gnilobe (tesno obrobno tesnjenje) in minimalno zmanjšanje zoba. Pravilno vzdrževanje-redno ščetkanje, nitkanje in zobozdravstveni-pregledi-zagotavljajo, da vložki ostanejo dolgoročno-funkcionalni. Kontraindicirani so pri zobeh s hudo gnilobo, izpostavljenostjo pulpe ali nezadostno zdravo strukturo, ki podpira obnovo.