Že v starih časih so ljudje v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v Srednji Ameriki poskušali vsaditi čeljusti, da bi nadomestili manjkajoče zobe, z uporabo različnih homogenih ali heterogenih materialov, vključno s človeškimi in živalskimi zobmi, izrezljanimi kostmi in školjkami. V sodobnem času so bili poskusi uporabe umetnih materialov za izdelavo vsadkov različnih oblik za popravilo manjkajočih zob ali zagotavljanje podpore za zobne restavracije z vsaditvijo v ali iz kosti. Vendar pa ti vsadki ne izpolnjujejo zahtev kompleksnega ustnega okolja, zato pride do velikega števila napak pri odvajanju. Sredi-20. stoletja je Šved Brånemark opazil, da je kostno tkivo živali mogoče tesno povezati z implantirano napravo iz titana. Kasneje je ta pojav opredelil kot osteointegracijo. Leta 1965 je uspešno popravil napako razcepa neba z razvitim osteointegriranim titanovim vsadkom za prvi klinični primer. Leta 1982 je Brånemark na konferenci v Torontu poročal o obsežni 15--letni študiji osteointegracije, ki je bila prepoznana kot preboj v zobozdravstvu. Postavil je temelje za novo poddisciplino stomatologije, oralno implantologijo. V desetletjih, ki so sledila, se je dentalna implantologija hitro razvijala in dozorevala, zobni vsadki pa so postali prva izbira zobozdravstvene skupnosti in brezzobih pacientov kot metoda obnove, ki je zelo podobna funkciji, strukturi in estetiki naravnih zob.
